režija: Igor Bezinovič
igrajo: Izet Medošević, Ćenan Beljulji, Albano Vučetić, Tihomir Buterin, Andrea Marsanich, Massimo Ronzani, Milovan Večerina Cico in drugi prebivalci Reke
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja … V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.
Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.
Režiserjeva beseda: Kot rečeno, se tega v hrvaških šolah ne učimo. /…/ Razlog, zakaj je tako, je verjetno v tem, da govorjenje o D’Annunciu implicira, da morate govoriti o multikulturnem mestu, ki je obstajalo v času Avstro-Ogrske, ta zgodba pa nikoli ni ustrezala niti Italijanom niti Jugoslovanom ali Hrvatom, saj gre za zgodbo o multikulturnem avstro-ogrskem pristaniškem mestu, ki je imelo neke vrste avtonomijo v odnosu do Hrvaške in je dejansko delovalo kot madžarsko pristanišče. Zgodovina tega mesta je tako zapletena, da je pravzaprav nemogoče povedati preprosto zgodbo o tem, potem pa, ko pride D’Annunzio in drži to mesto pod okupacijo 16 mesecev, postane položaj še bolj zapleten. Povedati preprosto pripoved o vsem tem ni bilo niti približno enostavno. Delo na tem filmu je predstavljalo velik izziv, saj sem si res želel povedati zgodbo, ki bi jo lahko pripovedovali tudi drugi in ki bi bila sprejemljiva za različne Rečane, ne glede na to, ali so Fiumani-Italijani, Rečani-Hrvati ali kakšne druge narodnosti, denimo Slovenci. Zame je bilo pomembno le to, da na človeški ravni sprejmemo dejstvo, da okupacije ne moremo razumeti kot revolucije.
