drama, Francija, Belgija, 2025, 105 min
režija: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
igrajo: Babette Verbeek, Elsa Houben, Janaina Halloy
Jessica, Perla, Julie, Ariane in Naïma so nastanjene v materinskem domu, ki jim kot mladim materam pomaga pri življenju. Dekleta tu tvorijo skupnost v polnem pomenu besede. Samo skozi povezanost in skupno reševanje težav lahko namreč premostijo izzive, ki jih je življenje postavilo pred njih.
režiserjeva beseda: Tako imenovano materinsko hišo v bližini Liègea sva prvič obiskala v okviru pisanja scenarija z enim samim glavnim likom, mlado žensko, /…/ ki skuša najti stik s svojim novorojenčkom. Ko sva odkrila ta dom – potem ko sva v njem preživela nekaj ur, se seznanila z njegovim delovanjem, izmenjala nekaj besed z mladimi materami (večina je bila mladoletnih), socialnimi delavkami in psihologinjo –, naju je najprej pritegnilo skupnostno življenje tega kraja, skupni obroki, kopanje dojenčkov, razprave o temah, povezanih z materinstvom, nasiljem, odvisnostmi … Kratka reportaža, ki jo je o teh trenutkih skupnega življenja posnela tamkajšnja pripravnica, naju je spodbudila, da sva se vrnila in ostala dlje. Želela sva se pobližje seznaniti z osebnimi zgodbami mladih mater, saj gre kljub številnim skupnim trenutkom predvsem za osamljena življenja najstnic, ki se spopadajo s strahovi, upanji in včasih tudi iluzijami, povezanimi z novo vlogo matere, družino, iz katere prihajajo in v katero se bodo (ali ne bodo) vrnile, očetom, ki je pogosto odsoten ali neznan, s prihodnostjo, ki vključuje otroka ali pa tudi ne (če bo zaupan skrbniški družini), svojim izobraževanjem in poklicno potjo ter sposobnostjo za samostojno življenje. Nazadnje sva sklenila posneti film, ki ne bi imel le ene glavne junakinje, ampak štiri, poleg tega pa še peto z nekoliko krajšo zgodbo. /…/ Vsako zgodbo sva oblikovala glede na posamezno mlado mater in njenega otroka, pri čemer sva se trudila čim bolj približati gonilni sili vsake izmed njih ter se pustila voditi notranji nujnosti njihovih življenjskih poti – tako v materinskem domu kot zunaj njega. Posneti sva želela film, ki bi bil sicer skupinski portret, predvsem pa bi prepletel pet zgodb mladih mater, od katerih vsaka živi lastno življenje, sestavljeno iz družabnih trenutkov in intimnih medosebnih odnosov. Toda dejstvo, da sva se posvetila individualnosti vsakega lika, vsake mlade matere, še ne pomeni, da teh deklet nič ne povezuje – toda povezuje jih ravno tisto, česar se skušajo osvoboditi: zgodnje materinstvo, posledica družbene determiniranosti z revščino ter določenih čustvenih pomanjkljivosti, ki pogosto vodijo k ponavljanju istih vzorcev vedenja iz generacije v generacijo. Prav to prizadevanje pa jih naredi posebne, žive, edinstvene; v nekem smislu prenehajo biti liki in postanejo osebe.
