Daj mi besedo je koncertno-gledališka uprizoritev, v kateri poezija Srečka Kosovela postane živa zvočna in telesna izkušnja. Med besedo, glasbo, performansom in vizualno kompozicijo se jezik lomi, razpada in znova vzpostavlja — kot nujen glas, ki ne išče interpretacije, temveč prisotnost.
V središču uprizoritve je pesnik (Jaša Savnik) kot živa odrska figura: telo, ki išče besedo, in glas, ki ne zmore več nositi pomena, kot ga je nekoč. Kosovelova poezija ni predstavljena kot literarna dediščina, temveč kot nujen, fizičen proces — kot nekaj, kar se dogaja tukaj in zdaj, v prostoru med izvajalci in občinstvom. Trije izmed nastopajočih so v starosti, v kateri je ustvarjal tudi Kosovel, kar uprizoritev postavlja v neposreden generacijski stik z njegovim glasom.
V sodelovanju z glasbeniki (Laura Krajnc, Nika Škodič, Dan Caf) in skladateljem Miho Petricem nastaja izvirna glasbena struktura, ki presega spremljavo in postane nosilna sila uprizoritve.
Poezija prehaja v pesem, razpada v ritem, se vrača kot zvočna gesta — giblje se med koncertom, performansom in gledališčem. Glas ni ilustracija besedila, ampak njegov podaljšek, odpor ali razpad.
Daj mi besedo ne išče odgovora na vprašanje, kdo je bil Kosovel, temveč kaj ostane od jezika, ko razpade — in kaj lahko iz njega še vedno spregovori.
Predstava nastaja pod umetniškim vodstvom režiserja Jaše Kocelija, ki s svojo ekipo razvija prepoznaven, ritualno zasnovan scenski jezik.
Ustvarjalci in nastopajoči:
Jaša Koceli, režiser in avtor priredbe besedila
Darjan Mihajlović Cerar, scenograf
Miha Petric, skladatelj
Jelena Proković, kostumografinja
Tajda Podobnik, koreografinja
Tadej Bavdek, avtor videa
David Andrej Francky, oblikovalec svetlobe
Mankica Kranjec, fotografinja
Maša Milčinski, lektorica
