režija: Olmo Omerzu,
igrajo: Barry Ward, Dexter Franc, Timon Šturbej, Barbora Bobulova, Antonín Chmela
David svoja otroka odpelje na počitnice ob Jadranskem morju v upanju, da mu bo uspelo obdržati skupaj razpadajočo dvojezično družino. Njegova sedemnajstletna hči Klára, ki se spopada z motnjo hranjenja, se tam zaljubi v domačina Denisa. Ko Denisa obtožijo umora, David otroka hitro odpelje nazaj domov na Češko. Klárino stanje se naglo poslabša in nazadnje pristane v bolnišnici. Edino, kar še povezuje njena odtujena starša, je želja, da bi jo rešila. Težki časi zahtevajo težke odločitve …
Režiserjeva beseda: Zgodba o družini v krizi, razpeti med krivdo in zanikanje. Film zastavlja vprašanje: kako daleč so starši pripravljeni iti, da bi svojo hčer rešili motnje hranjenja – tudi če to pomeni prestopiti mejo med resnico in lažjo, skrbjo in manipulacijo? Skozi to intimno dramo film raziskuje, kako odrasli, nezmožni soočenja s svojimi neuspehi, nezavedno projicirajo lastne težave in nezaceljene rane na otroke. /…/ Zanimiva se mi je zdela uporaba besedne zveze, ki se je vsi spominjamo iz otroštva. Vedno mi je na neki način šla na živce. Za kaj bi morali biti otroci hvaležni? Za to, da so se rodili? Morda so v našem filmu nehvaležni ravno odrasli, ki niso sposobni dojeti in sprejemati lastnih napak. /…/ Obstaja žanr arthouse filma ali pa vsaj predstava o tem, kakšen naj bi arthouse film bil, od tematskega fokusa do naracije in tako naprej. Vse to se mi včasih zdi predvidljivo in me začenja malenkost dolgočasiti. To je morda vidno v tem, da se v Nehvaležnih bitjih v narativnem smislu dogaja precej več, kot se je dogajalo v mojih prejšnjih filmih. Na neki način sem se skušal pripovedno sprostiti. Zakaj ne bi uporabil nenadnega preobrata, kakršnega uporablja ameriški film, ampak tokrat v avtorskem kontekstu? Ljudje imajo včasih določena pričakovanja od filmov, ki jih gredo gledat, namesto da bi se pustili presenetiti – in morda sem delno reagiral na to, skušal biti nepredvidljiv.
