Zadnje popoldne Srebrnih pripovedi smo v decembru 2025 zaključili v znamenju narave, modrosti in bogatega znanja naših prednikov. Gostja srečanja je bila Sitka Tepeh, zeliščarka in pridelovalka, ki nas je skozi pripoved popeljala v svet zelišč – od pradavnine do današnjih dni. S svojim poglobljenim znanjem, izkušnjami in pripovednim slogom nam je približala odnos človeka do rastlin, njihovo vlogo v vsakdanjem življenju nekoč in danes ter pomen ohranjanja tega dragocenega izročila za prihodnje generacije.
Poglejmo, kaj je zapisala za naš Srebrni kotiček.
Tokratno temo o zeliščih smo na začetku druženja razširili na celotno kraljestvo rastlin, saj obstaja povezanost ljudi z rastlinskim svetom že od pradavnine, kar dokazujejo številna arheološka odkritja kot so ostanki peloda in različnih semen na arheoloških najdiščih ter jamske slikarije. V vseh kulturah so ljudje odkrivali, spoznavali rastline in ugotovili, da jim dajejo vse, kar potrebujejo za življenje: hrano, zavetje oz. bivališče, obleko, surovino za predmete, okras domu, za zaščito pred zlimi silami pri različnih šegah in običajih, za darilo ljubljeni osebi in še in še; navsezadnje proizvajajo kisik, da lahko dihamo in so nam v veliko pomoč pri raznolikih boleznih in poškodbah. Etnologinja Vlasta Mlakar pravi, da je rastlina sveta od korenin do cveta, mi pa smo si ta izrek ponazorili kar z regratom, zdravilnim zeliščem, ki ga vsi poznamo in v veliki meri tudi uporabljamo, korenino najpogosteje v čajih, stebla sveža, liste v solatah in kot dodatek drugim jedem, cvetove za sirupe in marmelade, nekoč pa tudi kot lepotilno sredstvo.
Zeliščarstvo ima dolgo in bogato zgodovino, prvi zapisi segajo v Babilonijo, sistematično se je zdravilno delovanje rastlin začelo raziskovati v grški, rimski in islamski kulturi. Omenili smo Dioskurida iz 7. stol.pr.n.št., ki je napisal prvi priročnik o zeliščih De Materia medica in tako postavil z opisom 600-ih rastlin temelj vsem farmakološkim študijem, s tem delom se je širilo medicinsko znanje o rastlinah med izobražence še naslednjih tisoč let in vplivalo na mnoge srednjeveške pisce. Spoznali smo tudi zanimive zgodbe o poimenovanju zelišč, npr. meti in rmanu.
Pomembno vlogo pri ohranjanju in širjenju znanja o zeliščih so imeli od 12.stol. pri nas samostani. Redovniki so v svojih samostanskih vrtovih gojili številne zdravilne rastline. Imeli so svoje lekarne, v katerih so pripravljali pripravke zase, plemstvo in preproste ljudi. Govorili smo o patru Simonu Ašiču, si prebrali nekaj njegovih citatov in ugotovili, da so njegovi nasveti in izkušnje pri zdravljenju z zelišči še vedno osnova tradicionalne domače lekarne. Podrobneje smo spoznali njegovo čajno mešanico KRRT (kopriva, regrat, rman, trpotec), za katero je uporabljal rek Kdor pije KRRT, ne bo šel tako kmalu v krtovo deželo.
Iz samostanskih vrtov se je uporaba zdravilnih zelišč razširila med drugo prebivalstvo, naše babice so vedele, kaj uporabiti, če kdo kašlja, ima vetrove, gliste, vneto grlo, rane itn. Znale pa so zdraviti tudi z zagovori, npr. zoper zgago si se moral usesti na 3. klin lestve in 3x ponoviti: beži, beži zgaga, rit se vaga. Uporaba zagovorov je bila tesno povezana z ljudskim verovanjem, da prinašajo bolezen zlobni duhovi. Spoznali smo tudi zdravljenje ječmenčka s srpom. Za boljše delovanje zagovorov pa so ljudski zdravilci še okadili prostor ali oboleli del telesa, kar smo seveda demonstrirali tudi mi z žajbljem.
Naši predniki so svoje občudovanje, spoštovanje in hvaležnost do rastlin vtkali v pravljice, ljudske pesmi in pregovore, zato smo se spoznali z legendo o Zlatorogu in roži mogoti, na koncu pa še ugotavljali pomen pregovora Ujeti koga na limanice in s katero zdravilno rastlino je povezan.
Čeprav je prakso zdravljenja z zelišči po drugi vojni vztrajno izpodrinila farmacevtska industrija, se je del tega znanja ohranil do danes in skupaj z znanstvenimi študijami na področju fitoterapije še bolj potrdil čudodelno moč rastlin.
Zapisala: Sitka Tepeh, NPK zeliščarka pridelovalka
