Slavnostna seja Občinskega sveta Občine Sežana, 22. avgust 2025
foto: Marko Pleterski
foto: Marko Pleterski
Na Krasu vino ni zgolj pridelek. Je dediščina, simbol pripadnosti in zgodba, ki jo skozi stoletja pišejo ljudje. Med tistimi, ki so tej zgodbi dali izjemen pečat, je dr. Friderik Miran Vodopivec, enolog, raziskovalec, pedagog, vizionar in zvesti sopotnik vina teran. S svojo neomajno predanostjo stroki, neprecenljivim prispevkom k razvoju vinogradništva in vinarstva na Krasu ter dolgoletnim zavzemanjem za kakovost, zaščito in prepoznavnost kraških vin, je postal eden ključnih utemeljiteljev sodobnega razumevanja tega vinskega posebneža.
Rodil se je v Zaloščah pri Dornberku, danes pa živi in ustvarja v Tomaju, na kraški zemlji, s katero je vselej čutil globoko povezanost. Po končani srednji kmetijski šoli v Mariboru je študij nadaljeval na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz vinogradništva in vinarstva.
Svoje znanje je ves čas nadgrajeval: najprej z magisterijem o vplivu vzgojnih oblik na kakovost kraškega terana, nato z doktoratom o zrelosti grozdja in kakovosti vina sorte merlot. A kljub široki strokovni usmeritvi je ostal zvest kraškemu teranu, ki mu je namenil osrednje mesto v svojem delu – tako v laboratoriju in kleti kot na predavanjih, posvetih in v knjigah.
Svojo strokovno pot je začel kot enolog pri Vinakrasu Sežana, kjer je s svojim znanjem pomembno vplival na razvoj vinarstva na Krasu. Po združitvi Vinakrasa s podjetjem Timav je deloval tudi kot glavni enolog v vinskih kleteh v Sežani in Kopru, kasneje pa je vodil agroživilski laboratorij pri Kmetijsko-veterinarskem zavodu v Novi Gorici. Svoje bogato znanje je vedno z veseljem delil z drugimi – predaval je na številnih izobraževanjih doma in v tujini, svetoval pridelovalcem, organiziral strokovna srečanja in strokovne ekskurzije doma ter po evropskih vinorodnih deželah, izobraževal nove generacije enologov in bil dolgoletni mentor številnim mladim strokovnjakom. Znal je povezati znanstveno natančnost s terensko izkušnjo in človekovo naravno naklonjenostjo vinski trti. In prav zaradi te sposobnosti so mu prisluhnili tako v laboratoriju kot v vinogradu.
Med vsemi sortami je posebno mesto v njegovem strokovnem in čustvenem svetu vedno imel kraški teran – vino z izrazito identiteto in zgodovinsko globino, ki ga je znal razumeti in spoštovati v vseh njegovih odtenkih. Bil je med ključnimi pobudniki in dolgoletni predsednik Konzorcija kraških pridelovalcev terana, ki skrbi za ohranjanje avtentičnosti, kakovosti in prepoznavnosti tega kraškega posebneža. Odigral je pomembno vlogo pri postopku zaščite terana PTP v slovenski in evropski zakonodaji, kjer je s strokovnim znanjem in predanostjo prispeval k utrditvi njegovega ugleda tako doma kot na mednarodni ravni. Pomembno je sodeloval tudi v evropskih projektih Agrotour in Agrotour+, ki sta povezala slovenski in italijanski del Krasa ter pokazala, da je teran ne samo, ampak tudi vino, temveč kulturna dediščina in izraz kraškega načina življenja.
Svojo strokovno strast je dr. Vodopivec vselej znal prelivati tudi v besedo. Je avtor številnih strokovnih člankov v osrednjih kmetijskih in vinskih revijah, sodeloval je z radijskimi in televizijskimi oddajami, izobraževalne vsebine pa podajal na način, ki je bil dostopen tako vinogradnikom kot širši javnosti. Leta 1993 je izdal priročnik Kako pripravimo dobro vino, ki velja za eno najpomembnejših slovenskih poljudnostrokovnih publikacij s področja vinarstva. Posebno mesto v njegovem pisanju ima seveda prav vino teran. Leta 1999 je izšla njegova prva knjiga Kraški teran, leta 2016 pa še temeljno delo Teran – vinska posebnost Krasa, ki je bilo prevedeno tudi v italijanščino. Ta obsežna monografija ni le strokovni prispevek, temveč tudi poklon vinogradniški dediščini in življenju ljudi na Krasu.
Ves čas svojega poklicnega delovanja, pa tudi še dolgo po upokojitvi, je dr. Vodopivec ostal dejavno vpet v strokovno ocenjevanje vin doma in v tujini. Bil je dolgoletni predsednik mednarodne ocenjevalne komisije Vino Slovenija v Gornji Radgoni in član komisije že od njenega začetka leta 1974. Za izjemno dolgoletno sodelovanje je prejel prestižno priznanje – kipec Sejalca. Kot ustanovni član Društva Sommelier Slovenije je s svojim znanjem oblikoval prve generacije slovenskih sommelierjev ter predaval na usposabljanjih v Novi Gorici in Ormožu. Njegovo mednarodno priznanje potrjuje dolgoletno članstvo v Mednarodnem društvu enologov pod okriljem OIV iz Pariza ter naziv sodnika pri Panonskih vitezih vina v Železnem na Gradiščanskem. Je tudi član Evropskega reda vitezov vina, v okviru katerega je sodeloval pri izobraževalnih projektih, med drugim kot urednik priročnika Mladi in vino. Življenje in delo dr. Friderika Mirana Vodopivca sta prežeta z ljubeznijo do zemlje, znanosti in skupnosti. Njegova prizadevanja so bistveno pripomogla k prepoznavnosti Krasa kot vinorodne pokrajine z lastno identiteto, njegovo znanje pa je vplivalo na generacije vinogradnikov, enologov in ljubiteljev vina – tako doma kot v tujini. Ni le strokovnjak, temveč tudi kulturni posrednik, ki je znal vinogradništvo razumeti kot zgodbo kraja, ljudi in časa. Naziv častnega občana Občine Sežana je simbolična, a iskrena zahvala skupnosti, ki jo je s svojim delom dolga desetletja soustvarjal – tiho, vztrajno in z jasno vizijo o tem, kaj pomeni kakovost, tradicija in prihodnost na Krasu.
Za izjemen dolgoletni strokovni prispevek k prepoznavnosti in kakovosti terana v Sloveniji in tujini ter za publicistično delo na področju vinogradništva in vinarstva Občina Sežana dr. Frideriku Miranu Vodopivcu s ponosom podeljuje Naziv častni občan.
foto: Marko Pleterski
Ivica Podgoršek je življenje posvetila ljudem – otrokom, sodelavcem, vaščanom, občanom – in to vedno z odprtim srcem, z občutkom za sočloveka in zavedanjem, da se razvoj skupnosti začne z zavzetostjo posameznika. Njena pot je stkana iz vztrajnosti, srčnosti, poklicne predanosti in globokega čuta za skupno dobro.
Po zaključenem šolanju na Srednji medicinski šoli v Ljubljani je nekaj let delovala kot medicinska sestra pediatrične smeri v vrtcu v prestolnici, nato pa se je vrnila v Sežano in svojo poklicno pot vse do upokojitve nadaljevala v Vrtcu Sežana – najprej kot vzgojiteljica, nato kot vodja prehrane in zdravstveno-higienskega režima, zadnjih osem let pa kot ravnateljica. Ob delu v Vrtcu v Sežani je dokončala študij predšolske vzgoje na Pedagoški akademiji na Reki, saj takrat v Sloveniji
ustreznega programa še ni bilo. Njena odločnost, strokovnost in vizija so močno zaznamovale razvoj predšolske vzgoje v lokalnem okolju.
Ivica Podgoršek ni nikoli ločevala med poklicnim delom in življenjem za skupnost. Oboje je zanjo teklo vzporedno, srčno in predano. Svojo energijo je vedno znala usmeriti tja, kjer je bila najbolj potrebna, bodisi med sodelavce, starše, krajane ali najšibkejše v družbi. Verjela je in še vedno verjame, da mora človek ostati zvest načelom: pomagati, spoštovati, biti strpen, sprejeti raznolikost in jo tudi živeti. Vsa ta načela je Ivica v življenju ne le izrekala, ampak vsak dan znova udejanjala s potrpežljivostjo, odločnostjo in globokim čutom za pravičnost.
Tako je tekom let prevzemala številne odgovorne naloge in funkcije, ki bi marsikoga celo prestrašile, njo pa so krepile. Bila je predsednica Krajevne skupnosti Štorje in kasneje tudi predsednica Sveta vseh krajevnih skupnosti v občini, članica občinskega sveta v več mandatih, vodila je Odbor za kulturo, šolstvo in šport, sodelovala pri delu komisije za denarne pomoči in bila članica sveta Zavoda za šport, turizem in prosti čas Sežana ter Kosovelove knjižnice Sežana.
Je predsednica Komisije za vprašanja starejših občanov, prav tako pa že več let soustvarja vsebino občinskega glasila Kraški obzornik.
V vsem tem času je ostajala in ostaja zvesta svoji drži: poslušati, povezovati in spodbujati dobre pobude. V domačem okolju velja za človeka, ki zna združevati ljudi z različnih bregov in ostaja močan glas tistih, ki si sami ne upajo spregovoriti.
Pozitiven odnos do življenja Ivica izraža tudi skozi gibanje, ustvarjalnost in skrb za dobro počutje drugih in sebe. Devet let je vodila vadbo za Društvo Kraški dren na Štjaku in v Kazljah, že devetnajsto leto pa pleše v skupini Štorovke, kjer kot tehnična vodja skrbi za nemoten potek vaj, usklajenost delovanja in organizacijski utrip skupine. Njena ustvarjalnost prihaja do izraza tudi v okviru Kulturno-športnega društva Šator Štorje, kjer kot članica igralske zasedbe sodeluje pri predstavah, s katerimi nastopajo tako na domačem kot tudi na drugih odrih po Sloveniji. S skupino soustvarja z veliko mero zavzetosti, humorja in predanosti kulturi vsakdanjega življenja.
Da je njen prispevek k vzgoji, zdravju in skupnosti široko prepoznan, potrjujejo tudi številna priznanja, ki jih je prejela za svoje delo: priznanje Republiškega sindikata za vzgojo in izobraževanje, nagrado Prosvetnega delavca, bronasto plaketo Društva za srce in ožilje Slovenije, srebrno značko Mete Vidmar JSKD ter jubilejno priznanje Kluba Kraški dren.
Ivica Podgoršek verjame v ljudi, v ustvarjalni proces in v moč skupnosti. S svojim zgledom je navdihnila mnoge – pokazala je, da je tudi tiha odločnost lahko sila, ki premika meje, in da je prijaznost odločitev, ki spreminja svet.
Za dolgoletno prepoznavno delo na področju vzgoje, izobraževanja in kulture ter za aktivno vpetost v delovanje lokalne skupnosti prejme Ivica Podgoršek Nagrado Občine Sežana za leto 2025.
foto: Marko Pleterski
Ljubica Tavčar Bandelj že več kot pet desetletij neprekinjeno in predano oblikuje podobo Gobarskega društva Sežana, katerega srce in motor je postala vse od mladostnih dni, ko se je kot komaj 21-letna članica pridružila takrat novoustanovljeni gobarski družini.
Njena ljubezen do gobarjenja pa se je začela že veliko prej, v otroških letih, ko je skupaj s starši raziskovala gozdove Krasa. Prevzela jo je narava, gobe pa še bolj – s svojo raznolikostjo oblik in barv ter z neizmerno pestrostjo, ki se skriva pod vsakim korakom med mahom in listjem.
V času, ko so bile knjige o gobah redke, je svoje znanje gradila s pomočjo mentorjev, kot sta dr. Dušan Vrščaj in ing. Milko Čebulc, in ga dopolnjevala na domačih ter mednarodnih mikoloških srečanjih. Skozi desetletja je opravljala odgovorne naloge znotraj Mikološke zveze Slovenije, bila delegatka v izvršnem odboru, nato podpredsednica in od leta 1996 tudi predsednica Gobarskega društva Sežana. To funkcijo z neomajno predanostjo opravlja še danes.
Gobarsko društvo Sežana, ustanovljeno leta 1974, je od svojih začetkov zasnovano na znanju, predanosti naravi in skrbi za varstvo biotske raznolikosti. Ljubica je v tej zgodbi izjemna in neprecenljiva protagonistka. Njena osebna zaveza učenju, izmenjavi znanja, terenske determinacije gob in osveščanju javnosti je oblikovala prepoznavnost društva daleč prek meja občine.
Društvo pod njenim vodstvom razvija raznovrstne dejavnosti – vsakoletne razstave svežih gob, izobraževanja za šole in odrasle, kulinarične predstavitve, strokovne ekskurzije in sodelovanja na številnih dogodkih v občini in širše: od Praznika terana in pršuta do Martinovanja, festivala Kraška gmajna ter kulturnih srečanj v zamejstvu in na Hrvaškem. Prav razstave v Dutovljah in Praprotu so postale prepoznavna oblika povezovanja ljubiteljev narave, gob in Krasa. Ljubica je nepogrešljiva tudi kot determinatorka in mentorica, s čutom za prenos znanja na mlajše generacije.
Ob 40-letnici delovanja društva je bila soavtorica tematskega zbornika s strokovnimi prispevki in bogatim slikovnim gradivom, ki je postal trajna kronika gobarske dejavnosti na Krasu. Letos Gobarsko društvo Sežana praznuje že 51 let, prav toliko let pa že z zanosom, natančnostjo in požrtvovalnostjo sodeluje tudi Ljubica.
Njeno delo ni le prostovoljno, temveč izrazito strokovno, nenehno vpeto v spoštovanje do narave, skupnosti in lokalne identitete.
Za dolgoletno strokovno delo na področju gobarstva in varstva narave v lokalnem in čezmejnem okolju prejme Ljubica Tavčar Bandelj plaketo Srečka Kosovela za leto 2025.
foto: Marko Pleterski
Kras je ena najbolj skrivnostnih in občutljivih pokrajin v Evropi. Njegov pravi obraz se pogosto razkriva pod površjem – v podzemlju, ki ga stoletja oblikujeta voda in čas. Raziskovanje kraškega podzemlja zato ni le pustolovščina, temveč tudi odgovorno znanstveno in naravovarstveno delo. Prav na tem presečišču deluje Matej Husu, jamar, raziskovalec in poznavalec Krasa, ki se že več let posveča dokumentiranju, odkrivanju in varovanju podzemnega sveta.
Matejeva naklonjenost jamarstvu ni naključje – željo po odkrivanju podzemnih svetov mu je že v otroštvu približal njegov oče, jamar Ludvik Husu, ki ga je pogosto vodil na jamarske sestanke in s katerim je v okolici Orleka in širšem Krasu delil prve terenske izkušnje. Prav iz teh korenin je zrasla življenjska strast, ki je sčasoma prerasla v raziskovalno predanost. Član Jamarskega društva Sežana je postal leta 2014, od takrat pa se z neustavljivo radovednostjo in občutkom za naravo posveča odkrivanju kraških jam.
Čeprav je jamarstvo njegov hobi, ga Matej Husu jemlje z vso resnostjo raziskovalca. Do danes je odkril že okoli trideset jam, pri čemer posebej izstopata dve: Huslova pečina, kjer so bili najdeni ostanki stepskega bizona, stari približno 30.000 let, ter pred kratkim odkrita Matejeva jama pri Orleku, za katero je značilna največja podzemna dvorana, najdena na matičnem Krasu v zadnjih dveh desetletjih. Jama je poimenovana po odkritelju, ne le kot simbol priznanja, temveč tudi kot opomnik, da tudi danes, z znanjem in vztrajnostjo, še vedno odkrivamo svetove, ki so stoletja ostajali skriti očem.
Ker gre za obsežno jamo v porečju reke Reke, z izjemno prostornimi dvoranami in edinstveno kraško strukturo, Matejeva jama pomembno nadgrajuje dosedanje razumevanje kraškega podzemlja in utrjuje pomen matičnega Krasa kot raziskovalnega prostora. Njeno odkritje odpira nova vprašanja za krasoslovje, geologijo in varstvo narave, s čimer presega lokalni okvir in pridobiva pomen v nacionalnem in širšem čezmejnem kontekstu. Matejeva jama je danes več kot kraški pojem. Postaja simbol vztrajnosti, raziskovalne radovednosti in predanosti prostoru.
Ob raziskovalnem delu Matej Husu ostaja tudi aktiven občan v svoji vasi. Skupaj z drugimi mladimi vaščani iz Orleka se je izkazal pri urejanju in skrbi za spomenik padlim sokrajanom v času narodnoosvobodilnega boja. Gre za edinstven krajevni spomenik, mogočen kapnik, ki so ga nekoč krajani postavili na sredo vasi in nanj zapisali imena vseh Orlečanov, ki so med drugo svetovno vojno izgubili življenje kot žrtve fašizma in nacizma.
Z dejanji, ki izhajajo iz spoštovanja do zgodovine in kraja, Matej prispeva tudi k ohranjanju skupnega spomina in vrednot, ki presegajo posamezno generacijo. Ta ista drža – predanost, pozornost in odgovornost – ga vodi tudi v raziskovanju krhkega kraškega sveta. Njegovo delo je pomemben prispevek k varovanju in trajnostnemu razumevanju kraškega podzemlja, obenem pa močna spodbuda mlajšim generacijam, da naravo raziskujejo z občudovanjem, spoštovanjem in znanjem. S svojim zgledom Matej Husu dokazuje, da se iz osebne strasti lahko rodi širši doprinos skupnosti, znanosti in dediščini. In da se tudi danes najdejo globine, ki nas povežejo s pokrajino, s časom in z ljudmi.
Za izjemno odkritje velike čezmejne kraške jame in kot spodbudo za nadaljnje strokovno delo pri odkrivanju in varovanju kraškega podzemlja prejme Matej Husu Priznanje Občine Sežana za leto 2025.
