Hočeš biti ljubljen(a)? Zamiži pred tujimi napakami prav tako velikodušno, kot zamižiš pred svojimi. (Jolka Milič)
Jolka Milič se je za Društvo slovenskih pisateljev predstavila takole:
»Sem predvsem amaterska in polpoklicna bralka literature vobče, a zlasti poezije, šele nato in najbrž zaradi tega publicistka, kritičarka in polemičarka, to tretje mi najbolj leži in mi je prav napisano na kožo, ker sem mnenja, da brez živahne in nenehne polemike se vsake vode – a literarne prav posebej – strašno rade skalijo in kar hitro usmradijo s samozadovoljstvom, ki nikamor ne pelje, le v … to ali ono obliko klientelizma in v še hujšo stagnacijo. Iz ljubezni – lahko ji dodam še italijanski superlativ – per passione – do poezije pa sem se zapisala tudi prevajalstvu zlasti poezije, prednost ima slovenska sodobna v italijanščino, a imam rada tudi italijansko, francosko, špansko itd, ki jo rada berem in prevajam revijalno v slovenščino. Srčno rada se grem tudi dejansko propagatorko naše poezije – šaljivo se tituliram za kulturno spletično – in kar pridno navezujem tako imenovane zveze in poznanstva samo v pozitivne namene, saj – na uho povedano, ne povejte naprej! – še najbolj moj žep trpi in čas, ki ga oberoč, kar je res, zapravljam, so mi rekli nekoč, s takimi literarnimi nepomembnostmi, imenovanimi lirične bagatele za nikamor, kvečjemu v smetnjak. Vzela sem na znanje. Očitno me očitek ni impresioniral, ker neustrašno nadaljujem svojo ničevo pot.«
Ambasadorka slovenske (umetniške besede) se je rodila 5. februarja 1926 v Sežani, kjer je preživela vse svoje življenje. Po končani osnovni šoli je šolanje nadaljevala na italijanskem učiteljišču, kjer je v enem letu opravila vse tri razrede in leta 1947 maturirala.
Nekaj časa je službovala kot bančna uradnica. Zaradi svoje ljubezni do književnosti je Jolka poklic bančnice opustila in se odločila za status neodvisne ustvarjalke. Od leta 1954 je objavljala kritike, esejistično prozo, pesmi in prevode v slovenskem in zamejskem periodičnem tisku. Na seznamu avtorjev, ki jih je približala neslovenskim bralcem (okoli 200), so, na primer, Srečko Kosovel, Edvard Kocbek, Ciril Kosmač, Marko Kravos, Josip Osti, Barbara Korun in drugi. V italijanščino je prevajala tudi poezijo kraških avtorjev.
Za svoje delo je prejela več nagrad:
- Kosovelova plaketa Občine Sežana za prevod zbirke Srečka Kosovela Poesie di velluto e integrali, 1971
- Nagrada vstaje slovenskega naroda, 1988
- Priznanje Občine Sežana za literarno ustvarjanje, 1996
- Prva nagrada v razdelku poezija za prevod zbirke Botticelli pesnika Iva Svetine (Javno večnamensko kulturno središče / Centro Culturale Pubblico Polivalente), 1996
- Premio Trieste Etniepoesie, Sezione traduzione letteraria, na natečaju Arti senza frontiera, 2001, 2002
- Priznanje italijanske revije Arte & Cultura, 2004
- Red zvezde italijanske solidarnosti z nazivom Grande ufficiale – I. classe (veliki ali visoki oficir – prvega razreda), 2005
- Lavrinova diploma, 2005
- Nagrada Gerald Parks alla traduzione, 2011
- Prva nagrada mira Ženskega združenja pri Slovenskem centru PEN, 2013
- Častna občanka občine Sežana, 2016
Do svoje smrti, 21. januarja 2021, v 95. letu je neprekinjeno delala na svojem domu v Sežani.
