Viktorja Saksido zagotovo lahko uvrstimo med tiste naše občane, ki so ves svoj življenjski opus posvetili razvoju domačega kraja in postavljali temelje v povojni zgodovini tukajšnjega gospodarstva.
Rodil se je 24. marca 1922 v Svetem pri Komnu, kjer je v veliki kmečki družini moral predvsem delati na zemlji. Po končani osnovni šoli v domačem kraju in usposabljanju za trgovca v Trstu, se je moral pridružiti številnim fantom, ki so jih leta 1942 vpoklicali v italijansko vojsko. Kmalu po prihodu v vojašnico, ga je ta poslala na Peloponez in grška bojišča. Po razpadu tega okupacijskega stroja se je skušal prebiti do domovine, a so jih na poti zajeli Nemci. Tako se je njegova nenačrtovana ujetniška pot končala v Berlinu. Kot taboriščnik je delal v livarni bakra. Poslan je bil v bližino ruske fronte, kjer se je pri kopanju obrambnih jarkov in množičnih spopadih komaj rešil, poznavajoč grški, nemški, italijanski in ruski jezik. Pred koncem vojne se mu je uspelo na strehi prvega jugoslovanskega transporta, na strehi vlaka, po 45 dneh pripeljati domov. Izvedel je, da so njegovi štirje bratje pri partizanih. Vpoklican pri postojnski komandi je še dve leti služil vojaški rok, ki je presegel sedemletno ločitev od doma.
Takoj zatem se je vključil v vsesplošno akcijo za obnovo domovine in domačih krajev. Sprejel je poslovodsko mesto v Kmetijski zadrugi Štjak, leta 1948 je pa je za Okraj Sežana vodil trgovski sektor, kasneje pa se je v celoti posvetil gostinstvu v vlogi tajnika gostinskega združenja. Zaradi takratnih potreb in pomanjkanja kadra je vmes vodil tudi ekonomat sežanske bolnišnice za pljučne bolezni. Občinsko in okrajno politično vodstvo mu je leta 1957 zaupalo vodenje sežanskega gostinstva, ki mu je bil zvest skoraj celotno delovno dobo. Po končani strokovni šoli v Ljubljani je s skupino zagnancev postavljal temelje novi sodobnejši ponudbi. Gostiščema Malalan in Mahorčič sta se kmalu pridružila hotel Tabor in nova depandansa hotela Triglav. Nastalo je podjetje Hoteli gostinstvo Sežana, ki je v boljših časih in v veliki meri z lastnimi prihranki zgradilo lipiško gostinstvo s hotelom Maestoso in kozinski Motel. Obnovili so tudi 18 drugih gostinskih obratov, s tem pa domačemu kraju in 360 zaposlenim delavcem dvignili zavest, da je treba po enaki poti razvijati tudi druge dejavnosti. Nastanek združenega podjetja Timav, ki je kasneje nosilo naslov KRAS in je s številnimi organizacijskimi poizkusi začelo doživljati agonijo, ga je zaradi novoprihajajočih kadrov pot odpeljala na področje sociale. Skupaj z občinskimi strukturami je bil soustanovitelj socialnega skrbstva in vodil izgradnjo Doma upokojencev v Sežani ter postal njegov prvi direktor.
Ves čas pa je bil, tudi na breme svoje družine, ljubitelj narave in kraškega podzemlja. Kot starosta kraških jamarjev in čebelar, je vztrajal pri trditvi, da ima Kras neizčrpne vire pitne vode. S skupino somišljenikov je prepričal raziskovalce in dobil občinsko podporo, da so se pričele temeljite raziskave, ki so pripeljale do današnje trajne oskrbe z brestoviško vodo za ves Kras in širšo okolico. Ljubiteljsko se je ukvarjal z jamarskim entuziazmom, odkril 15 arheoloških postaj in o tem seznanjal stroko, ki mu je podelila tudi častno članstvo arheološkega društva Slovenije. Posebno pozornost pa je posvetil fosilom, ki so pričevalci življenja na Krasu v pradavnini. Iz osebne zbirke je številne eksponate prepustil stroki in znanstvenikom. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med najpomembnejšimi; zlato rožo Portoroža za dosežke v turizmu TZS, srebrno plaketo SZDL Jugoslavije za zaščito in varovanje okolja, zlati znak Jamarske zveze Slovenije, posebej pa sta mu v ponos dve občinski priznanji.
Letošnjo pomlad pa se je odločil svoji občini predati v oskrbo bogato zbirko fosilov, ki so obiskovalcem na ogled v preddverju občinske stavbe.
