Partizanska cesta 4
6210 Sežana
Občina Sežana, Kosovelova knjižica Sežana in Kosovelov dom Sežana, so se 10. julija, s svečanostjo ob 90-letnici rojstva poklonili pesniku in akademiku Cirilu Zlobcu, velikemu Kraševcu in častnemu občanu občine Sežana. V programu, ki ga je vodila Magdalena Svetina Terčon, so sodelovali pesnik Miran Košuta, harfistka Mojca Vajgl Zlobko, duo Malunca, igralec Rafael Vončina in moški pevski zbor Tabor Lokev. Mladinska knjiga je ob pesnikovem visokem jubileju izdala zbornik njegovih ljubezenskih poezij z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa.
Ob tej priložnosti je Magdalena Svetina Terčon zapisala:
Ciril Zlobec – pesnik ljubezni, najskrivnostnejše skrivnosti
Resnično ljubi le, kdor ne odneha,
kdor sizifovsto sprejme kot usodo,
veš: vztrajal, vzdržal boš, kjer drugi bodo
se opotekali: edina uteha, /…/
(Ciril Zlobec: Srečna Sizifa, 2)
Ciril Zlobec je pesnik, romanopisec, esejist, antologist, prevajalec. In je več kot to. Je Človek, da, z veliko začetnico, kot se je zapisalo.
Poznati Cirila Zlobca je poznati ves svet, vso lepoto in bolečino človeškega življenja. Poslušati Cirila Zlobca pripovedovati o svojem življenju je, kot se sprehajati po nežnih pokrajinah spomina od Krasa do Ljubljane in tistih vmes in zajadrati ob mehkem glasu v njegovo otroštvo, na prazačetek 4. julija 1925, začutiti poleten piš vetra na tisti dan v Ponikvah in pokukati v zibko, v kateri je ležal sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavski družini. Sojenice so mu prerokovale pot vélikega človeka. Nato nas glas popelje po kraški gmajni, kjer srečamo fantiča Cirila na paši s knjigo v roki. In sledimo roki, ki zvečer postavi knjigo v lepo knjižnico v domači izbi.
Nekaj let zatem pa že v italijanski osnovni šoli v Avberju ter v Malem Semenišču v Gorici (1938–1939) nato v semenišču z istim nazivom v Kopru do leta 1941, ko postanemo priča fantiču, ki ga zaradi pokončnosti in ljubezni do slovenskega jezika izključijo iz semenišča. Zatem nas glas vodi v konfinacijo v Aquilo, od tam pa spremljamo partizansko pot mladeniča, borca, obveščevalca, organizatorja slovenskega šolstva in partizanskega učitelja.
Na srečo je čas vojne hitro minil in zapihal je drugačen veter. Glas postane malo bolj močan in pogumen. Popelje nas na slavistiko. Mladi Ciril Zlobec diplomira in se še kot študent poroči 1950. leta. Kmalu prisluhnemo glasu očeta, odmevu ljubezni sina in hčere. In poeziji, večni spremljevalki na poti življenja, razpeti med družino, novinarstvom, uredništvom in nekaj časa tudi ukvarjanjem s politiko.
Glas odmeva ljubezen, globoko in iskreno, ne enosmerno, ampak dvoedino, široko razprto navzven, proti vsem in vsemu, kar je neskončno in globoko in iskreno.
Njegova poezija je spremljevalka številnih ljubiteljev lepe besede. Opažena doma in v svetu. Poezija, ki za svojo potrditev dobi številna priznanja, doma in v tujini. Glas seže do Španije, od koder je leta 1984 prišel predlog za Nobelovo nagrado.
Tudi doma ni neopažena. Ciril Zlobec je redni član štirih akademij znanosti in umetnosti, poleg Slovenske še Evropske, Mediteranske ter dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, ter častni član občine Sežana od leta 2000, kot prvi v Republiki Sloveniji.
Glas ne razkrije vseh skrivnosti, leta 2015 se ustavi ob čudoviti zbirki pesmi z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa, v kateri je zbranih 90 pesmi za 90 let. Čisto na začetku je čudovito posvetilo 'Veroniki, ženi in prijateljici'. Ženi, ki pesnika deli z nami, bralci, ki nam je poklonil kar 115 knjig različnih žanrov, v katerih besede zvenijo kot modrost.