24. avgust 2018 si bomo občani Občine Sežana zapomnili kot žalosten dan. Poslovil se je namreč Ciril Zlobec, slovenski pesnik – največji sodobni ljubezenski poet, prevajalec, publicist, urednik in novinar.
Rodil se je 4. julija 1925 v Ponikvah kot najmlajši med sedmimi otroki. Osnovno šolo je obiskoval v vasi Avber, gimnazijo pa v Gorici in Kopru. Leta 1941 je bil zaradi pisanja pesmi v prepovedanem slovenskem jeziku in ustanovitve in urejanja ilegalnega 'literarnega' glasila izključen iz gimnazije.
Pri sedemnajstih je bil konfiniran v Abruzo. Med drugo svetovno vojno je bil partizan, po vojni pa je doštudiral slavistiko v Ljubljani, kjer si je ustvaril dom. Delal je kot novinar pri Ljudski pravici, Delu, na RTV, bil kulturni in odgovorni urednik za kulturo. Kar 30 let, od leta 1969 do konca 90. let, je bil glavni urednik revije Sodobnost.
Neizbrisen pečat je pustil tudi v političnem življenju; dvakrat je bil delegat Republiške ljudske skupščine, podpredsednik SZDL in član Predsedstva RS (1990–1992). En mandat je bil predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije (1985–1986).
Cenjen je bil tudi v strokovnih krogih tako doma kot v svetu. Leta 1985 je postal dopisni (oz. izredni) in 1989 redni član SAZU, med letoma 1992 in 1999 je bil njen podpredsednik. Bil je dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti (Salzburg) in Mediteranske akademije (Neapelj).
Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugimi Tomšičevo (1956), Prešernovo (1982), Župančičevo (1976), Veronikino (2000), častni znak svobode Republike Slovenije, zlatnik poezije (2005), Lavrinovo diplomo za prevajalstvo (2013) ter mednarodne nagrade Eugenio Montale (1984, za prevode), Città dello Stretto (1984, za zbirko Ritorni sul Carso), Ascona,1985 in Bosanski steček/stećak (Sarajevo 2014, skupaj s pokojnim sinom Jašo Zlobcem).
Iz Španije je prišel celo predlog za Nobelovo nagrado (1984).
Leta 2005 mu je Univerza na Primorskem podelila častni doktorat, po izboru poslušalcev Vala 202 je bil ime leta 2015, imenovan je bil za častnega meščana Ljubljane in občana Kanala ob Soči.
Zagotovo pa bo v naših srcih zapisan kot pesnik, ki je doživel številne prevode v italijanščino, srbščino, hrvaščino, makedonščino, albanščino, češčino, romunščino in španščino. In kot človek, ki je kljub osebni tragediji, saj sta mu v času njegovega življenja umrla oba otroka, hči in sin, vedno bil odprt do sočloveka, zlasti Kraševca.
Leta 2000, ob njegovi 75. letnici rojstva, mu je Občina Sežana za neprecenljiv prispevek na področju umetnosti, za razvoj in promocijo Krasa ter za zasluge za slovenski narod, s ponosom podelila naziv častnega občana.