Predstava, ki je nastala ob 120. obletnici rojstva Srečka Kosovela, je poklon pesniku in obmejnemu prostoru v obliki prepleta njegovih družbeno-kritičnih besedil, poezije, glasbe, videoposnetkov in plesa. Metafora vlaka ponazarja hiter tempo sodobne družbe, a tudi možnost novega začetka.
Iz sinopsisa scenaristov:
»Vlak, ki drvi v bodočnost, je neusmiljen. Zažaritve podob in zadonitve zvokov Človeka in Družbe skozi Čas so vseprisotne. In vendar jih ne vidimo, ne slišimo. Ne dojamemo, da se je vse to nekomu, nekoč, nekje že zgodilo. Iz množice silhuet, iz disharmonije slišimo glas. Jasen, iskren glas. Kdo je to? V dušah oblikuje novo življenje. Je človek in kliče človeka. Čas, v katerem živimo, je resen in krut. Je čas izkoriščanja strahov. Smo pasivni in vendar hlastamo po upanju. Novi človek gradi novo družbo bodočnosti. Najti moramo tega človeka, vsak v sebi in vsi skupaj.«
