Ustvarjanje je v življenju razstavljalne vedno imelo posebno mesto. Risba in slikanje sta jo spremljala v različnih obdobjih – včasih bolj v ospredju, drugič ob robu vsakdana – a želja, da bi se jima lahko posvetila bolj poglobljeno, je ostajala stalna. Šele z upokojitvijo se je odprl prostor časa in zbranosti, v katerem je lahko ta želja zaživela v polni meri.
Razstava predstavlja dva sklopa del: cikel približno dvajsetih večjih slik, nastalih skozi daljše časovno obdobje, ter cikel manjših del, ustvarjenih v zadnjem koledarskem letu. Skupaj tvorijo povezano, a odprto celoto, v kateri se prepletajo različni trenutki, izkušnje in faze ustvarjanja. Letnice niso v ospredju, temveč delujejo kot tiha sled poti, ki jo zaznamujeta vztrajnost in postopno oblikovanje lastnega likovnega izraza.
Osnovni medij je risba, izvedena z akrilnimi barvami na platnu. Dela so večinoma abstraktna in ne prikazujejo konkretnih podob, temveč izražajo občutja, razpoloženja in notranje odzive. Pomemben del ustvarjalnega procesa je uporaba različnih pripomočkov iz vsakdanjega življenja – vrvic, špag, predmetov, povezanih z gospodinjskimi in hišnimi opravili. Ti elementi v sliko vnašajo sled dotika, gibanja in ponavljanja ter kažejo na povezavo med ustvarjanjem in vsakdanjim življenjem.
Posebno mesto v delih zavzema barva. Razstavljavka pogosto posega po toplih tonih, ki žarijo in ustvarjajo občutek topline, vedrine in sprejetosti. Barvne kombinacije delujejo pomirjujoče, hkrati pa ohranjajo dovolj živosti, da gledalca pritegnejo in spodbudijo k lastnemu razmisleku. Slike ne vsiljujejo pomena, temveč dopuščajo odprt prostor za osebno doživljanje.
Ustvarjalnost razstavljavke se ne izraža le v slikarstvu. Skozi čas se kaže tudi v drugih oblikah dela – v natančnih in domiselnih izdelkih pletenja, v občutku za oblikovanje rastlinskih in cvetličnih prostorov ter v razvoju različnih tehnik dela z nadarjenimi otroki in otroki z izzivi v razvoju. V vseh teh področjih je prisotna ista pozornost do procesa, materiala in odnosa do drugega.
Razstava tako ne ponuja dokončnih odgovorov, temveč povabilo. Povabilo k mirnemu ogledu, k zadrževanju ob sliki in k aktivnemu sodelovanju pri njenem doživljanju. V tem prostoru med sliko in gledalcem se odpira možnost za tiho srečanje, razmislek in ustvarjalno domišljijo.
Karin Markovič
