Ob petkih ima Občina Sežana poseben utrip. Takrat med nas pride Barbara Ostrouška, ki že dobra tri leta v okviru projekta Erasmus+ Employability of young people with mental disabilities opravlja delo v občinski upravi.
Barbara prihaja iz sežanske enote Varstveno delovnega centra Koper. Njeno delo poteka v okviru izvajanja storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji, ki se izvaja izven sedeža zavoda. V praksi to pomeni nekaj zelo preprostega, a hkrati zelo dragocenega: da je Barbara del našega delovnega vsakdana. Zanesljivo, z nasmehom in z občutkom pripadnosti, ki se ga ne da naučiti, ampak se preprosto zgodi.
Barbara pri nas ne opravlja le dela. Prisotna je kot sodelavka. Kot del ekipe. Kot nekdo, ki s svojo srčnostjo, vztrajnostjo in toplino vsak petek znova pokaže, kaj inkluzija v resnici pomeni, ne kot beseda v dokumentih, ne kot projekt in ne kot izjema, ampak kot praksa v vsakdanjem življenju.
Tako kot vsem najbolj pridnim sodelavcem občinske uprave je Škrat Dobrošin za novo leto tudi Barbari prinesel Kosovelov rokovnik. Izjemno se ga je razveselila in se takoj odločila, da ga bo uporabljala za evidentiranje ur, ki jih opravlja na Občini Sežana, hkrati pa tudi za zapisovanje svojih doživetij, misli in utrinkov, tistih majhnih stvari, ki dneve naredijo posebne.
In prav eden takih zapisov nas je danes še posebej ganil. Barbara nam je ponosno pokazala zapis zgodbe o zaključku Lige prijateljstva v balinanju. Brez olepševanja, brez velikih besed. Tako, kot jo je doživela ona:
»Moj utrinek iz lige balinanja
Najprej sem šla delat na Občino. Ko sem tam zaključila, smo se z zaposlenimi dogovorili, naj kar pridem v balinarsko dvorano, kjer smo imeli zaključek. Zbrali smo se VDC Nova Gorica, Ajdovščina in Divača, Sežana, Postojna in SVZ Dutovlje ter sklad Mitja Čuk Opčine. Igral je Jože Potrebuješ, smo peli in plesali. Dobili smo tudi pokale in medalje. Na koncu pa je bilo še druženje in torta. Kar vem, je to to.«
Liga prijateljstva v balinanju, v kateri sodelujejo varstveno delovni centri in posebni socialnovarstveni zavodi oz. ustanove, je veliko več kot le športno tekmovanje. Je prostor srečevanja, vztrajnosti, treningov, navijanja in prijateljstev, ki nastajajo počasi, a ostajajo. Zaključna prireditev je bila praznik vseh sodelujočih športnikov, njihovega truda, veselja in pripadnosti.
S sijočimi očmi nam je Barbara pokazala svoj zapis in medaljo. Ne kot dosežek, ki bi ga bilo treba posebej razlagati, temveč kot nekaj, na kar je preprosto (in upravičeno) ponosna. Njena zgodba nas opominja, da vključevanje ni enkratno dejanje, zapis v pogodbi ali poglavje v strategiji. Dogaja se v vsakdanjih srečanjih, v zaupanju in v občutku, da si viden in sprejet. Dogaja se v petkovem delovnem dnevu, na hodniku, v rokovniku na mizi in v medalji, ki jo nekdo z veseljem prinese pokazat sodelavcem.
Majhni koraki ustvarjajo neskončne poti. In prav te poti bogatijo skupnost, delovne kolektive in ljudi, ki jih soustvarjajo.
Barbara, hvala, ker svojo pot deliš z nami!
