Giovanni Antonio Scopoli je bil rojen 3. ali 13. junija leta 1723 na Južnem Tirolskem. Šolo je najprej obiskoval v rojstnem kraju Cavalese, nato pa se je šolal v Trentu in Hallu pri Innsbrucku. Medicino je študiral v Innsbrucku in leta 1743 diplomiral s tezo O prehrani intelektualcev.
Leta 1754 ga je protomedik Gerard van Swieten poslal v Idrijo, kjer je postal prvi tamkajšnji rudniški zdravnik. V Idriji se je Scopoli srečal z mnogimi težavami, bil je tudi v sporu z rudniško upravo. Zato je leta 1763 zaprosil tedanjo vladarico Marijo Terezijo za premestitev, a ker ga je želela obdržati v Idriji, mu je ponudila mesto profesorja na novoustanovljeni rudarski šoli, kjer je za dodatno plačilo predaval kemijo in mineralogijo. V Idriji je Scopoli ostal do leta 1769.
Nato je dobil mesto rudarskega svetnika in profesorja za mineralogijo in metalurgijo na rudarski akademiji v Banski Štiavnici. Leta 1776 so mu ponudili službo profesorja kemije in botanike v Paviji, ki jo je sprejel. Za oba predmeta je napisal učbenike, oskrbel zbirke mehkužcev in mineraloški kabinet ter osnoval botanični vrt. Umrl je 8. maja 1788.
Scopoli je v Idriji hitro spoznal, da v tem delu monarhije lahko najde glive, rastline in živali, ki v znanosti niso bile znane, ne opisane ali narisane. Narava Kranjske ga je navdušila. Zato je vneto raziskoval okolico Idrije in začel sistematično popisovati rastline, glive in živali. Po vzoru Karla Linneja jih je poimenoval po načelih, ki so še danes v rabi v moderni naravoslovni znanosti in tako postavil temelje mnogih naravoslovnih ved pri nas. Med svojimi potovanji je postal pozoren na značilnosti in težave poljedelstva, živinoreje in gozdarstva na Kranjskem ter predlagal rešitve, kako bi si domačini lahko olajšali delo in bolj trajnostno uporabljali naravne vire. Tudi sam pa se je od Kranjcev učil. V svojih delih je predstavil predvsem njihovo tradicionalno rabo rastlin in gliv ter opisal način čebelarjenja.
S sistematičnimi raziskovanjem, opazovanjem in zbiranjem so Scopoli in njegovi sodobniki ter nato nasledniki postavili temelje tudi mnogih naravoslovnih zbirk in z objavami predstavljali naravno dediščino širom po Evropi. S svojim delom in poslanstvom so začrtali tudi temelje poslanstva naravoslovnih muzejev, ki zbiramo, ohranjamo, preučujemo in javnosti predstavljamo našo naravno dediščino. Postavili so temelje za naravoslovno miselnost na Kranjskem in jo leta 1821 kronali z ustanovitvijo Deželnega muzeja za Kranjsko.
