komična drama, Kolumbija, Švedska, Nemčija, 2025, 123 min
režija: Simón Mesa Soto
igrajo: Ubeimar Ríos, Rebeca Andrade, Guillermo Cardona, Allison Correa
Óscarju Restrepu ljubezen do poezije ni prinesla slave. »Večni sanjač«, kot se opiše sam, je z leti povsem podlegel klišeju prekletega pesnika – ali kot se izrazi njegov uspešnejši kolega: spremenil se je v pesem, in to še precej žalostno. Ko spozna Yurlady, nadarjeno najstnico iz revnega okolja, in ji začne pomagati pri razvijanju pesniškega potenciala, v Óscarjevo življenje posije žarek svetlobe. Toda njegovo vztrajanje, da dekle vpelje v muhasti svet pesnikov, morda ni najboljša ideja.
Režiserjeva beseda: Pesnik je tako nastal iz nekakšne izčrpanosti zaradi mehanizmov umetnosti ter želje, da bi ustvaril nekaj svobodnega, surovega, s skoraj punkovskim duhom. To je bil način, kako se znova povezati s tistim, kar mi je film pomenil nekoč. A namesto da bi samega sebe upodobil kot režiserja, sem izbral lik pesnika, saj je biti pesnik celo še bolj utopično. /…/ Poezija ima v sebi nekaj anahronističnega, zdi se, kot da pripada preteklosti – in ta vidik me je pritegnil. Branja poezije na primer delujejo skoraj brezčasno, daleč so od ideje o umetnosti kot nečem uporabnem ali tržno privlačnem. Svet pesnikov je poln protislovij in zelo specifičnega humorja, ki sem ga želel raziskati skozi mračno komedijo. /…/ Umetnost imamo pogosto za nekaj vzvišenega, a je vedno tudi del industrije, celo kadar je neodvisna. Pri filmu imamo na primer trg, ki določa, kaj naj bi ljudje gledali: določeni vzorci se ponavljajo, zlasti v latinskoameriški kinematografiji. Kot umetnik se moraš odločiti, ali boš ugodil tem zunanjim zahtevam ali pa se boš vprašal, kaj te zares navdihuje. Želel sem se vrniti k nečemu bolj čistemu: k surovi, instinktivni, manj mehanični obliki umetnosti. Tako sem prišel do poezije. Ni šlo za strateško odločitev, ampak intuitivno.
