režija: Chloé Zhao
igrajo: Jessie Buckley, Paul Mescal, Zac Wishart
Anglija, 1580. Svobodomiselna Agnes, sokolarka in zeliščarica, ki je na skoraj mističen način povezana z naravnim svetom, spozna revnega učitelja latinščine Willa. Zapleteta se v strastno razmerje, ki kmalu pripelje do poroke in rojstva treh otrok: prvorojenke Susanne ter dvojčkov Judith in Hamneta. Medtem ko se Will v daljnem Londonu vse bolj uveljavlja kot dramatik, Agnes ostaja doma in skrbi za otroke. Toda nekaterih sil ne more zaustaviti niti najbolj zaščitniška mati.
Režiserkina beseda: Vse življenje sem se bala smrti in zato sem se bala tudi ljubezni. Nisem vedela, kako naj ohranim odprto srce vpričo minljivosti življenja. Posnela sem štiri filme o ljudeh, ki doživijo veliko izgubo in skozi njeno sprejemanje najdejo sebe. Hamnet je rezultat tega potovanja. S pomočjo Shakespearovega Hamleta sem se spustila v podzemlje, da bi znova našla tisto, kar sem izgubila; tisto, zaradi česar se tako bojim izkusiti tako ljubezen kot smrt. /…/ Naš svet je na točki preloma. Vsi čutimo velikansko napetost in pritisk. Slutimo, da se približuje novo stanje ravnovesja. Mnogi med nami so se znašli v vmesnem prostoru in bojijo se premakniti. Strahove, ki me preganjajo, vidim v očeh drugih. Strah pred tistim, kar prihaja. Strah, da nimamo nadzora nad lastnim življenjem. Strah, da na tem svetu nismo več varni. Strah, da ne bomo nikoli spoznali brezpogojne ljubezni. In končno: strah pred smrtjo, smrtjo brez smisla. /…/ Rada bi, da bi se gledalci v likih prepoznali. Odpreti želim njihova srca, jih omehčati, da bi začutili, kar čutijo liki. Ko bodo ujeli val z nami, z našimi liki, bodo lahko doživeli katarzo. To je vedno ustvarjalni cilj mojih filmov. Ko gledalec doživi katarzo, lahko v težkih življenjskih situacijah skupaj z liki najde nekaj smisla in skozi izkušnjo gledanja filma morda postane bolj celovit človek. /…/ Želela sem, da bi film govoril o dveh ljudeh, ki drug drugega vidita. To sta arhetipska lika. Proučevala sem jungovsko psihologijo in hindujsko tantro – energijo moškega in ženskega, bivanja in delovanja, rojstva in smrti. Če nimamo zdravega odnosa do lastnih korenin, se te sile bojujejo znotraj nas. S pomočjo likov, ki to utelešata, lahko zgodba deluje tako na kolektivni kot osebni ravni. Alkimija ustvarjalnosti omogoča soobstoj teh sil. Upam, da bo film postal nekaj več kot zgolj zgodba o zakonu ali smrti otroka.
